Poizkušaš zakričati,
potegniti jezik
prek otrplih ustnic.
Hočeš svoj krik joka,
obžalovanja, pozabe.
Sestradana duša,
Duša molka,
Duša brazgotine
so naslovi tvojih nezaceljenih pesmi.
Ki jih ne moreš izgovoriti.
Kaj šele zapeti.
Kaj šele jih objeti
kakor svoje.
urednica
Poslano:
24. 05. 2012 ob 22:11
Spremenjeno:
24. 05. 2012 ob 23:46
Dialog, ki je lahko samogovor ali neuresničena komunikacija. Nezaceljena, ker se ni niti odprla. Navznoter zveneča, brez zvoka. Trpka, na meji krika, ki izzveni v brezsti(č)šje. Se me je dotaknila, besede so tako krhke, da jih je skoraj slišati v joku.
Lp, Ana
Poslano:
24. 05. 2012 ob 22:16
Spremenjeno:
24. 05. 2012 ob 23:46
Uh, Ana, ti si odprla solzam pot s svojim komentarjem.
Pesem globoko zareže v neizrečeno, morda tudi zalepljeno, da ne sme ven ... ja, vseeno, solze so dovoljene. Lepo, potoček.
lp, ajda
So, Ajda, solze so dovoljene...in takrat se tudi besede zaslišijo...Ana! ...Razločno...čeprav le v Duši molka...a ne?!?
Lep pozdrav in objem obema! :)
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!