Zaspanih, pordelih oči

pobiram drobtinice jutra.

Na vretena krotičim misli

blebetave temine noči.

Mehkobnim dotikom

bežečih trenutkov,

sonce nalije gorivo hotenja,

da bi stekle nejasne besede,

Jek iz globine udari v uho,

ko z glasom levinje renčim

po neskončnih sobanah tišine.

Zapičim zobe v drhteče meso,

krik, kot rezilo zažre se v telo.

Iz podivnjanih prekatov spomina

z jutrom pregnana,

zbeži fatamorgana.

gantarivana