Pjano pogledujem na osmrtnice

zadnjih izgubljenih dni pod soncem.

Anarhija je vase posrkala še tistih

nekaj človeških sokov, drobnih

kapljic vzburjenih končičev, ki stoletja

niso bili taknjeni. Nič ni ostalo od človeka,

v svojem pregnetenem telesu miruje

in po grlu siplje mlačen čaj

brez okusa. Solze se kot puščavski pesek

drobijo pod vekami, praskajo in dolbejo

še nekaj medlega vida. Nekoč je bil oster,

pa mu ga v ostrini svet razbrazdal, tako kot

krvave ustnice, ki so od besed razpokale

in se včasih še poskušajo krčevito zagnati

med besede, te pa krvave kot padla vojaka

obležita na sivem obrazu. Nič ne gane

padla modrina, ko tako vestno moči

mučno čelo in strmeči grom za očmi budi

v neme temnice hrapavih poti. Danes

ne umiram jaz, v vsakdan umiramo vsi.

Evelyn