Učim se sejati pšenico.

Čakam, s potrpežljivostjo Matere

na čas, ki bo pravi.

Blagoslavjam dni z dežjem

in morda ne hrepenim za sončničnim poljem.

Z mirom božam

drobne poganjke življenja.

Obsedela sem,

zaspana ob reki.

Kot da ne zajeda

nežne sredine debla,

ne plaši ptic jeseni.

Odletele bodo same.

Četudi slovesa bolijo.

Ko uvene cvet, angeli jočejo.

Korakam v karavani

in gledam zlagano,

kot da se ni zgodilo ?

Bogate besede so obubožane

ostale na ulici.

Zmotne črno-bele sanje,

pobarvane v mavrične dneve

stresajo svoje solze na makova polja.

Če zajočem bom množica,

če pojem bom hvalnica.

Če ljubim, bom tvoja.

Sandra Kocijančič