Pluješ med bezgovimi cvetovi,

med črtami cest.

Dišiš.

Odet v naježenost pomladnega meseca.

V noč se spuščaš

skozi iskrivo svetlobo

prebujeno v prvem pogledu,

kjer opazuješ bodoče spomine.

Čas, nenaklonjen

in prostor pretesán

Nama piše zgodbo

za celjenje razpok v žèljah.

Nama gradi mostove

med žarometi mest,

za prebujanje v dvoje,

za misli, potujoče od mene do tebe.

On, iz oltarja sanj.

Odlušči led hladnemu nasmehu.

Izmakne toplino z dlani,

izzove dotik, najmehkejši.

Podira skalnate jezove,

gmote težkih strahov.

Lahkotno odpira vrata svetu domišljije,

ki nezadržno spreminja  oblike

resničnosti

v zgodbo, z mavrično sliko.

Sandra Kocijančič