Uf, me je zdelalo. Upam, da ga nisem spet polomila.

Če sem ga popravim.

Mislim, da je prozni del lahko v preteklem času.

Hvala!

Lp, Lea

P.S.: nastalo je po tem zapisu, še kako videnem:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/65891/haiku_595

Že nekaj čsa se potim na tej strani:

http://haibuntoday.com

ugotovila sem, da je prozni del lahko v pretekliku, za ostalo, pa: " my terrible English"

Haikuji so o rožah in dežju, tega v proznem delu ne omenjam, bo?

Lp, Lea

Vse lepo in prav, Lea.

Samo ... ti imaš v sestavku veliko haikujev, v sestavi "haibun" sodi samo eden.

Kaj bomo ? :) :)

LP, Lidija

Oh, in zdaj?

Sestavek le tako pove tisto, kar sem si želela:)

Gremo v tri nadaljevanja (kar seveda ne bo prineslo niti približno nekaj dobrega). Vsaj mislim, da ne:)

Že cel popoldne letam po netu in brskam, tam so haibuni z več haikuji. Prav na zgornjem linku je veliko takih (no, niso ravno 17 zložni)

Saj ne trdim, da nimaš prav:) Ampak imaš idejo, kako naj se zmažem skozi šivankino uho;) Če mi namigneš, se potrudim, žal se mi niti sanja ne, kako:) Prosim:)

Hvala! 

Lp, Lea

Trepetala sem, da ne bi smel biti preteklik, da bo z vsebino nekaj narobe, da je proza preslabo napisana, a glede števila haikujev se mi je zdelo ok.

:)

Hvala)

Lea

 Tema proze je lahko karkoli, ni omejitev!

 Le dodan mora biti haiku, ki nekako spada zraven (ne da ilustrira, ali ponovi isto, to bi bilo prepoceni), pač pa dopoljnjuje ali vzpodbudi asociacije

 Lp, lidija

To že, ampak, kako naj pridem do enega in povem tisto kar sem želela. Rdeča nit so rože, ki jih v prozi ne omenjam:)

Saj lahko vržem zgornja dva ven, a zapis bo plehk:) Mislim sicer, da nobeden izmed haikujev ne ponavlja istega, zadnji še najmanj.

zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled

Vem, da se tako preprosto ne morm zmazati. Tudi dodelava proze v daljšo zgodbo ne vem, če bi bila ravno primerna (mislim, da ne).

Oprosti se ne trmam, le razmišljam:)

Hvala!

Lp, Lea

Ok. pa dejmo:)

Haibun (sredi noči)



Prebudili so me dolgi bliski, ki so se iztekali v zateglo grmenje.



v spirali burje
razsut šop scefranih rož
vštric silna ploha



„Najprej varovalke, internet,“ sem pomislila in se pogumno pognala v noč.Trepetaje sem odklenila spodnje stanovanje. Pod nogami sta se mi motali psički. Z eno roko sem ju božala, z drugo izklapljala naprave. V rumeno-zelenem pogledu mačka sem brala: „Saj ostaneš?“
„Ne, ne morem.“ Stekla sem okoli hiše in po stopnicah nadstropje višje.



vrtinec burje
scefrani ostanki rož
barvajo gost dež



Spodaj je zavijala Ajša. Odhitela sem nazaj. Jo božala, ji šepetaje prigovarjala. Psička se je pomirila.
Takrat sem zaznala, da grmenje pojenjuje.
Zabredla sem v hudournik, ki se je z ihtavo naglico valil po cesti.



zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled



Odplazila sem se pod topel tuš.

Tako tu je original. Ne sanja se mi kako, a bo ali zlepa ali zgrda;))) Še nikoli se nisem vdala tudi torat se ne bom;))) in pika;))

Lp, Lea

Najprej zgornja dva haikuja vem;)))

Haibun (sredi noči)



 Prebudili so me dolgi bliski, ki so se iztekali v zateglo grmenje.
„Najprej varovalke, internet,“ sem pomislila in se pogumno pognala v noč.Trepetaje sem odklenila spodnje stanovanje. Pod nogami sta se mi motali psički. Z eno roko sem ju božala, z drugo izklapljala naprave. V rumeno-zelenem pogledu mačka sem brala: „Saj ostaneš?“
„Ne, ne morem.“ Stekla sem okoli hiše in po stopnicah nadstropje višje.
Spodaj je zavijala Ajša. Odhitela sem nazaj. Jo božala, ji šepetaje prigovarjala. Psička se je pomirila.
Takrat sem zaznala, da grmenje pojenjuje.
Zabredla sem v hudournik, ki se je z ihtavo naglico valil po cesti.

zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled

Odplazila sem se pod topel tuš.

Plehko;))) Ali lahko ostane zadnji stavek pod haikujem?

Grem študirat prozo:)

Lp, Lea

Haibun (sredi noči)



 Prebudili so me dolgi bliski, ki so se iztekali v zateglo grmenje. 
  „Najprej varovalke, internet,“ sem pomislila in se pogumno pognala v noč, ki je vame pljusnila od vetra gnan naliv.Trepetaje sem odklenila spodnje stanovanje. Pod nogami sta se mi motali psički. Z eno roko sem ju božala, z drugo izklapljala naprave. V rumeno-zelenem pogledu mačka sem brala: „Saj ostaneš?“
„Ne, ne morem.“ Stekla sem okoli hiše in po stopnicah nadstropje višje.
Spodaj je zavijala Ajša. Odhitela sem nazaj. Jo božala, ji šepetaje prigovarjala. Psička se je pomirila.
Takrat sem zaznala, da grmenje pojenjuje.
Zabredla sem v hudournik, ki se je z ihtavo naglico pretakal po cesti.

zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled

Do kože premočena sem se odplazila pod topel tuš.

Hm, čudež ravno ni (če omenim rože se bodo teple z haikujem, ali morda ne?)

Hvala!

Lp, Lea

Haibun (sredi noči)

Prebudili so me dolgi bliski, ki so se iztekali v zateglo grmenje.
„Najprej varovalke, internet,“ sem pomislila in se pogumno pognala v noč. Vame je pljusnil od vetra gnan naliv. Trepetaje sem odklenila spodnje stanovanje. Pod nogami sta se mi motali psički. Z eno roko sem ju božala, z drugo izklapljala naprave. V rumeno-zelenem pogledu mačka sem brala: „Saj ostaneš?“
„Ne, ne morem. Čakajo me rože.“ Stekla sem okoli hiše in po stopnicah nadstropje višje. Koritca sem nahitroma potisnila na varno v zavetje pod klop.
Spodaj je zavijala Ajša. Odhitela sem nazaj. Med božanjem sem ji šepetaje prigovarjala. Psička se je pomirila.
Takrat sem zaznala, da grmenje pojenjuje.
Zabredla sem v hudournik, ki se je z ihtavo naglico pretakal po cesti.

zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled

Do kože premočena sem se odplazila pod topel tuš.

Morda sem bližje, še vedno ne vem, če bodo rožice "škodile". Seveda bo prozo treba še prebrati. 

Hvala!

Lp, Lea

Sem še nekajkrat prebrala, trenutno mi ni nič več jasno, samo to vem, da me boli glava in da je vročina spet krepko previsoka:(

Lidija, če prideš mimo, mi prosim odgovori o rožicah (sama sem prepričana, da morajo biti v prozi, če jih ni v haikuju. In seveda ali je lahko zaključni stavek pod haikujem. 

Hvala!

Lahko noč, Lea

Rožice ne škodijo, le zakaj??!

  - je pa to, da je zaključni stavek pod haikujem, res moteče. Haiku naj pride na koncu, ne kot vrivek, saj je zgodba taka, čisto pripovedna, haiku pa kot vstop v novo.

  LP, lidija

Hvala Lidja,

trenutno bom popravila na to. Tako, da boš imela zapis "po privilih". Sama nisem niti malo zadovoljna z nastalim. 

Ko nekoliko "zadiham", bom prozo popolnoma predelala. Upam, da mi uspe strnjen opis, ki bo dovolj "močan". Verjetno izničim ves premi govor, zamenjan Ajšo in se izognem podvajanjem (predvsem psičk, kar je moteče).

Hvala!

Lp, Lea 

P.S.: Par stvari sem že zdaj popravila in verjetno naredila nekaj napak;)
Vem, da sem odštekana, a gre za zapis, ki mi veliko pomeni. Zakaj? Bog ve.;))))

Še nekaj sem opazila, gre za sam haiku (prej sem spregledala); totej, ko boš vse skupaj urejala, upoštevaj še to, da glagol "vije" ne bo OK, nujno mora imeti povratni zaimek se:

zametki jutra
na svetlečem marmorju
  se vije rdeča sled

če bi ostalo po tvoje, manjka predmet tega vitja  : Vije : kaj vije??

Lp, lidija

Hvala Lidja,

ne nisi spregledala, sem "popravljala", kot jaz znam;)).

Če pogledava nazaj je haiku:

zametki jutra
na svetlečem marmorju
vidim rdečo sled 

Mislim, da je bilo v začetku zaznam, potem vidim in končno narobe;) saj sem vedela, da ne bo dobro. K sreči je sem tokrat kopirala v komentarju. Vendar vedno znova na silo popravljam. 

Grem ponovno popravit:)

Upam, da se ga bolj resno lotim jutri. Morda celo zamenjam haiku, na isto temo imam zapisane štiri. Nobeden, mi ni pretirano všeč;))) 

Hvala!

Lp, Lea

Nekaj razmišljanj, zaznamkov, ki morda postanejo prozni zapis.

Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke.  Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.

Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.

Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.

Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani  -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim. 

Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.

Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.

Do kože premočena odtavam pod tuš.

Tako, da ne izgubim:)

Mislim, da bom sedaj (če grem v to smer) rabila nov haiku. Bom razmišljala, saj imam čas:)

L, Lea

Morda nekaj pozitvnega, mislim, da bi "pašalo" k gornjemu zapisu:

ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca

ali:

nedeljsko jutro
se sili v spravljiv nasmeh
obeta sonce

Pustim si v razmislek:)

Lp, Lea

ja. obetavno. Prvi haiku od dveh zgornjih bi lepo  sodil zraven

Hvala, Lidija,

ja sem kar zadovoljna. Sedaj me je strah samo slovnice:). Morda bom še kaj drobnega spremenila, a ne veliko. Prvi haiku se mi je že ob pisanju (oziroma rojevanju zdel, da gre sem).

Torej:

Haibun (sredi noči)

Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke. Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.

Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.

Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.

Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim.

Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.

Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.

Do kože premočena odtavam pod tuš.

ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca

Tako, zdaj ga zamenjam za zgornje kropucalo. Na hitro še nekajkrat preberem v upanju, da ga bo še kdo;))

Lp, Lea

Morda je celo z vejicami v redu;)