(pesem v prozi)
Kdor je kdaj videl adrijansko morje,
kot sem ga jaz, obut v vojaške škornje
ta ve, da se ne lažem, če zapišem,
da je bilo to morje zame, iščem
superlativ primeren
najbolj modro točno 1. Junija, leta 1999 ob 9h zjutraj. Takrat je
namreč naš vod končno prispel v Izolo, na dvorišče tamkajšnega
zdravstvenega doma, kjer je potekala krvodajalska akcija. S terase
smo imeli čudovit razgled na zaliv. Od tam smo potem, oslabljeni in
bledi od izgube krvi, žejno strmeli navzdol, v osvežujočo modrino.
Bili smo bolj podobni mrličem kot vojakom, kajti za nami je bila ne-
izprosna mašinerija tedna, a zdaj, izmučeni od napornih treningov in
vaj, smo vedeli, da naš trud ni bil zaman, saj nam je morje vse
povrnilo; za nekaj decilitrov krvi smo lahko spet uživali svobodo in v
naših srcih je odmevalo 10 000 krikov sreče: Thalata, Thalata!