Z obraza ukrasti hip. Nekje med železniškimi tiri Bolcna in ljubljanskim »nevemimena« barom. Kjer se povrhnjica srečuje s skorjo. Ko moški v črnem plašču ponuja pijačo moškemu v belem plašču, da bi ga lahko v podhodnem veceju nategnil čisto zastonj. Beli izgine. Bela vedno izgine. Odložiti besedo v usedlino. Zrahljati obotavljivi hip okoli vratu. Brez odvečnih agonij. Brez afinitet. Brez samogovorov z motnim leskom v ogledalu. Klesati ob vzglavju svoje vznožje zaradi sestopanja in tipanja z očmi. Zaradi mencanja in premolka in bega. Zlepiti v Trentu Valerijin obraz na zasnežene oči neznancev. Barantati zase še nekaj čustev, še nekaj ur in se zažreti v senco, kjer si samemu sebi čisto dovolj. Prebirati Paveseja ob črni kvadratni mizi in z modrim peresom nizati nevidne profile s fosforescenčnimi pikicami, podobnimi malim okroglim labirintom sredi zelenih in črnih srajc. Govoriti o medvedih in koncih in zgoščevanju. Se dogajati med oranžnimi listi in Freudovimi premeščanji. Med prvo in zadnjo stranjo hibridnih meja. Ampak meje, meje so premakljive. Treba bi bilo v sebi nositi dan dlje časa. Treba bi bilo znati molčati pod miriadami snežink, ki nas topijo vase, izročene sivemu v sebi, ko nam vsaka posebej reče: jaz sem danes takšna. Treba bi bilo obtičati v zelenem in reševati svoje morfologije, biti večkrat nereligiozno smešni in brez strahu. Treba bi se bilo bojevati tik ob samem sebi, produktivno preusmeriti notranji misticizem v svet, ki hoče misliti le v odlomkih. Treba bi bilo iz porcelana oblikovati nezlomljive poglede, se od nekoga posloviti veliko prepozno. Treba bi bilo zamrmrati jutranje zarje, ostati zamrznjeni ob glasbi za duševne bolnike. Treba bi bilo poglobiti ob štirih zjutraj svoje brezglasne fluide, priklicati mavrice iz nekih sanj, se nikoli več ne vprašati o srečanjih z lastnim sabo, ali o tem posrkanem čaju, ki odpravlja v nas zgodovino in čas. Letni časi, skozi katere se naplavljamo, se ne ukvarjajo s Homerskimi vprašanji, kateri človek je letnim časom najlepši. Kateri barvi sem najbolj všeč? Kateri pridevnik nam najraje visi iz  žepa? Katera stopnja vzkipljivosti je ravno pravšnja, da nekomu ne razparamo nosu? Nekdo govori o preambulah in Ibarskem nebu v srcu. Medtem ko se zunaj kopiči dan. Ali le Bennova barvna hipermija. Ko rečeš pesem in pravzaprav veš, da je vedno kirurgija. Prerezanost. Tisto, česar v medvrstici ni. Tisto, kar se upočasni samo od sebe. Ciklofreničnost, bi rekla Dijana. Neka druga Dijana. Ob nekem drugem Urošu, ki nosi glas, v katerega se spet in spet lahko zaljubljaš. Čudovit odnos upočasni.

patra