Z odtisom skarabeja, ki čez list vali črno sonce (je ta črna svetloba, ki jo pušča, pisava?), se pesem na koncu odpre in preseže vsa vprašanja, ki so se spraševala znotraj, in so se gibala v tišini, med nemostjo, osamo in utišanostjo. S prispodobami drevesne anatomije, ki konec koncev lahko postane tudi list papirja ... postavlja, da je vsaka misel, stvar ali živo bitje zmožno narediti odtis, vtis, ne da bi posegalo po orkanu. Tako se mi bere ta tvoj odtis, ki nikakor ni lahkoten.

Lp, Ana

>>List ve kdaj se mora odreči veji.Grča spregovori, ko jo zavrtinči veter.<<

Res odlično napisano!

Moj poklon...

lp, Joakim

Kot vedno, ti znaš! Je pa v tej pesmi kar nekaj resnic in razmislekov, ki še kako prav pridejo v življenju in verjamem, da so na nek način preizkušeni in zarezani vate.

lp, ajda

Ana, hvala na občutenem branju in prelepem komentarju.

Hvala, Joakim, že doooolgo te nisem videla. Lepo da si se oglasil!

Ajda, zmeraj sem vesela tvojih komentarjev.

Lp, vsem skupaj!