Tukaj pa jaz dajem tebi svoj prevod

za pripomoček, ker si ti prvi prevedel.

Med besedami

že dolgo sedim
z obema rokama s seboj objeta
med vrsticami nedojemljivega molka
komaj dotikajoč zadnji zven
pozabljenega zvona v megli
kot noto svojega obupa iz koščka
Čajkovskega za orkester in čelo
(za svit nenavaden odsev
brezzvočnega zapisa iz prazačetka

no, vidiš
sploh ni bilo težko
kot si se bal
braneči resnico najbolj iskreno
si razdajal sebe)

...

skozi tišino platna
se pretakajoč

s svojimi očmi

(sem ti rekla)
sonce je vnelo obale
in poškropilo del neba
v katerem sem se jutrila
ko sem čakala
tisto vse ali nič
ko sem v vrelcu iskala sebe

čisto dovolj je za
neizročen izdih
iz peresa presenečene ptice
in žvižg nebes
v redko endemičnih jutrih
ko te nisem prepoznavala
skozi zaveso iz ozona

nad mojim obrazom
prozoren zrak
med besedami
kot ponižen znak
kako še pomnim

vso to luč
 

Jur, hvala. Sem opazil tvoj prevod in hkrati tudi, da nisem objavil celotnega. Nekaj mi nagaja, da bi dodal konec. Najbrž bom moral še enkrat objaviti, če mi ne bo uspelo rešiti te težave. 

Lp, marko