Spoštovani!
Prav pred kratkim, ko sem bil že na tem, da me pobere od nenapisanega, sem iz obupa pomočil svoj jezik v črnilo, naredil požirek in zamižal...Toda namesto bliskovite črne smrti, ki sem jo tako željno pričakoval, me je doletela samo blažja slabost. Bila je kri, to je bilo kar sem izpil. Vprašal sem se kaj naj to pomeni? Je ta kri moja ali morda kri nekoga drugega, predvsem pa, kako to da se je znašla prav v mojem črnilniku? Da bi si lažje odgovoril na vsa ta vprašanja sem se moral zateči k literaturi in sicer k njenim božanskim začetkom, k bibliji. Tam lahko najdemo zgodbo, ki je podobna moji. To je zgodba o egiptovskih nadlogah, o prvi nadlogi po vrsti, ko se je voda spremenila v kri. Razlog za to uničujočo spremembo pa je bil faraonov trmasti značaj, ki se ni hotel ukloniti mojzesovim zahtevam. Mojzes je namreč od faraona zahteval naj odpusti izraelce iz suženjstva. Z mano je podobna reč, ker so "Vsi poeti - židje", če naj tu citiram ta verz M. Cvetajeve, potem moram biti tudi jaz suženj nekega neravno rahločutnega, neprav poetičnega faraona, ki me noče in noče izpustiti iz svojega prozaičnega jarma. Zato je namesto črnila v mojem črnilniku kri. Zato ne morem pisati drugače, kot da krvavim. Ker sem namreč faraon in sem žid in dokler ta faraon v svojem zakrknjenem srcu ne odpusti židu in ga osvobodi, vse do tedaj se mi črnilo ne povrne nazaj v črnilo, niti moje pero ne prispe v obljubljeno deželo.
