Ta zamolčana zgodovina praskanja, to sramotno poglavje našega velecenjenega Avtorja, o katerem bo tukaj govora, je bilo, do nedavnega, popolnoma izbrisano iz njegove uradne biografije, kakršna se je pojavljala v šolskih učbenikih in literarnih almanahih. Zdaj, (kako ironično) prav na dan smrti tega velikana pisane besede, so po "podzemnih kanalih" vendarle pricurljale na svetlo umazane podrobnosti o njegovih osebnih razvadah, ki so bile, milo rečeno, neokusne. Ker pa je, kot že vemo, tajna državna organizacija ves čas pridno sproti uničevala vse dokaze in na žalost tudi vse priče v zvezi s tem avtorjevim bolestnim praskanjem (njegov literarni ugled v svetu je bil čedalje večji in nikakor si niso smeli privoščiti škandala) se je o vsej tej nerodni zadevi ohranilo samo nekaj zgovornih izjav, ki so se kot ustno izročilo ohranile prav do današnjega dne in na svoj način dokazujejo stari ljudski rek, da namreč resnica vedno pride na dan, še toliko bolj v teh naših črnih, totalitarističnih časih.
Zdaj pa k surovim dejstvom; naši anonimni viri namreč trdijo, da je bil avtor za časa svojega življenja večkrat opažen, kako se na javnih krajih, kot so banka, pošta, trgovina itd., včasih tudi po ure in ure z levo roko praska po glavi in zamišljeno strmi predse. Dalje poročajo, da je bil tudi večkrat viden skozi pritlično okno svoje hiše, kako, medtem, ko s peresom v desni roki piše po papirju, z levico nenehno čoha svoje prešernovsko lasišče, kot bi imel uši. Podoba je namreč bila, da je bil takšen veliko bolj podoben opici, kot pa kakšnemu priznanemu literatu, kar je sicer bil. Res, nezaslišano! Samo pomislite, če je večino svojega ustvarjalnega časa preživel v takem položaju, mar ne bi bilo potemtakem pravično in zveličavno, da bi ga tudi njegov celopostavni kip na našem glavnem mestnem trgu predstavljal v tej pozi. Zdaj razumete zakaj so morale biti te neprijetne podrobnosti odstranjene iz avtorjevega uradnega življenjepisa. Toda odstranjene so bile tudi iz njegovega dela in posledice te cenzure so bile takšne, da je bilo njegovo ime dobesedno izpraskano iz nekaterih njegovih znanih mojstrovin...S tem pa so za vse večne čase postale anonimne, ja, lahko bi se reklo tudi - ljudske, kar pa si je, zanimivo, ta ispraskajoči se Avtor na tihem vedno želel.
Pozdrav.
Matej, to se mi ne zdi pesem v prozi. Enako bi rekla za drugo objavo ...
lp S.
Poslano:
24. 04. 2012 ob 10:44
Spremenjeno:
24. 04. 2012 ob 12:34
Če se primem v tudi tem primeru načela, da umetnik določi umetnino z izjavo (in v tem primeru je izjava določilo ob naslovu: pesem v prozi), bi pač moral (ne glede, da se strinjam s Teo), sprejeti, da je zapisno res pesem v prozi.
Je pa to po drugi strani primer lahkomiselnosti pisca, ki se te izjave najbrž niti ne zaveda, da kar tako določi en "krneki" tekst za pesem v prozi.
In je treba z nasveti na začetek. Na začetku pisanja je branje. Branje poezije, proze. Pod tem branjem pa absolutno ne smemo razumeti prebiranje dnevnih časopisov ter internetnih forumov in vse druge medijske šize... Dobri za začetnike so še vedno slovenski klasiki, na čelu s Cankarjem in Prešernom. Še vedno!
Po branju dveh, treh njihovih strani, se nihče ne bi upal deklarirati takšnih spisov za pesem v prozi.
Aja pa še to: Zapiram komentiranje.
če bi ga spolh znal zapreti v prvi vrsti:)
Matej, odpri pesem, potem klikni na UREDI in potem odstrani kljukico pri DOVOLI KOMENTIRANJE in potrdi, če ne želiš komentarjev. Menim pa, da bolje da so komentarji, da veš, da si opažen na tak ali drugačen način
lp, ajda
Poslano:
24. 04. 2012 ob 12:44
Spremenjeno:
25. 04. 2012 ob 16:21
no, eto... jaz si grem pa tako zares...
;))))
Matej, bodi hvaležen za komentarje:)
dobronamerna kritika pomaga:), ploskanje je prijetno, vendar ne pomaga veliko:)
bodi lepo:)
Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!