luči se prebujajo pozno
tema se vsrkava sama vase
korak se kopa v dnu pogleda
tla so daleč daleč
se zdi da sem visoko
od pogačice do ključnice
je petnajst metrov in pol
noge na nevidnem makadamu
glava v zatonu svetlobe
lebdi nekje nad hitinjačo duše
če ta sploh še vztraja
v tej prekleti jazbini
ne
ne letim
letenje je le bolna pesniška metafora
one mene najdejo, a ne veš?
:)))
ajooo
kakšne jaz klatim ...
(včasih pozabim, da že znam govoriti , me zavede jezik kar-tako)
če me vprašaš, nimam komentarja.
in najbrž je pesem dosegla svoj (glavni) namen. :)
Odpira razmišljanja, in z zadnjim verzom bralca hitro zablokira, a le zato, da bi spet odpirala.
Nič te ne bom vprašala, se bom še vrnila k pesmi in mi bo povedala:))).
lp, ajda
Uf!
Točno to, kar je napisala Tea.
Ej, počutim se kot muha, ki jo ponavadi samo lopnem, da omotično pade na tla ... potem jo pa pustim, da počasi prihaja k sebi ... ker ubijam ravno ne ...
hvala. Lahko noč :)
Si mislila "sama vase"?
LP, mcv
sama vase, vsekakor. škrat. hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!