Deklica bila sem, še otrok,
okoli mene tisti, ki so gledali grdo.
S pogledom sem iskala njo,
da ne bila bi tako sama,
spraševala sem vse druge:
Kam se je zgubila moja mama?

Rekli so, da sem poredna,
jaz pa jih nisem razumela.
Kaj sem takega storila, da vsi
zdaj pravijo tako.
Iskala sem jo, spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Pa je nazadnje le prišla, me objela
počepnila sem poleg nje,
pobožala me je, jaz pa sem želela,
da ostala bi pri meni, a je morala naprej.
Ko je več nisem videla, sem spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Dolgo pozneje sem odšla, živela svoje zgodbe,
spomin na mamo bil je živ,
velikokrat so ušle mi misli,
tja daleč, čez gričevja in ravnine,
kadar sem premišljevala,
sem se pogosto spraševala:
Kako živi, kaj dela moja mama?

Pa je prišel dan, ko sem jo našla,
na tleh bila je tiha in negibna,
me gledala, težko je govorila;
prijela sem jo za roko, pobožala obraz.
Kako naj te razumem? sem se spraševala,
Kam si se zgubila moja mama?

Zdaj jo videvam včasih vso potrto,
drugič spet veselo kot nekoč ,
vem, da je tu, da ji bližina moja prija,
a tudi ona se počuti sama.
Pomagajte in mi povejte:
Kam se je zgubila moja mama? 

Esther