voda seže do krone stebla lokvanja

strah me je trohic
sesekljanih vej

sonce me objema

globoko se potapljam
s slamnikom
zakrivam oči
grem ven
iz blatnega otoka
kelihi
po obali tečem zaradi psov
laježi

spuščam se gola

moj otok si, jaz pa spolzka
kakor sluz
mast vre, med se zliva
po toboganu hrbteničnega stebra

iz prepone ližem
okamnelo nebo
v solzi reke
medtem ko
mršava mravlja v ritmu
jemlje nedolžnost rdeči bluzi

vse boli

praviš da me imaš rad
s travo naju skrivaš
in tako je

kot bi najina krila
zlomila rečna vila

zaspale so mlekarice
in slavčki naturščki

pokrivaš me

s temo

Jure Drljepan (JUR)