voda do krune stabla lokvanja
strah me trunki
cepkanog granja
sunce me grli
duboko uranjam
slamnim šeširom
oči zaklanjam
izlazim
sa ostrva blata
kaleži
obalom trčim zbog pasa
laveži
spuštam se naga
moj si otok, ja klizava
sluzna
ključa mast, med se sliva
niz tobogan kičmena stuba
ližem sa prepone
okamenjeno nebo
u rečnoj suzi
dok
mršavi mrav u ritmu
uzima čednost crvenoj bluzi
sve se boli
kažeš da me voliš
travom nas skrivaš
i naša krila
kao da je slomila rečna vila
usnule su mlekarice
bulbul ptice naturščice
mrakom me pokrivaš
* bulbul ptica = slavuj
Jagoda, spet ena tvojih pesmi, ki nas kar potegne s seboj na reko ... nevsiljive rime mehko zaključujejo dele pripovedi, ki se prijetno preliva do konca pesmi, ko mrak prekrije tudi slavčka, apak tudi to čisto nežno ...
Čestitam,
lp, lidija
Zahvaljujem se, Lidija, na izuzetnom komentaru. Veoma se radujem da je ova pesma ostavila takav prijatan utisak na Vas. Naravno, i na sve one kolege-pesnike koji su je izabrali ili s osmehom prihvatili.
Lep pozdrav,
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!