hudomušna

Po vas' sem šibnu z lojtr'co
da`m laži pr'šu v kamrico
k Srnici, kot vsako noč
v postlc' nudit ji pomoč.

Sem pr'šu že na sred' poti
nikjer še žive duše ni
ljubezen me še bl' razvname
pa se lajež en od nek' vzame.

Sem hitro vrgu lojtro preč,
mi bla je zdej hudu odveč,
da le ne bom preveč se osmešu
in srečno hlače cele rešu!

Pa bil je strah nekak' odvec,
skrivališča rabu nisem več,
je kuža le za muco teku'
jest gvant sem si nazaj obleku.

Hitr' spet sem lojtro vzel,
po njej se kmalu bom povzpel,
je b'la pa kar mal' temna noč
lunca bila ni v pomoč.

Dvakrat sem se mal spotaknu'
skor' bi si pogum odplaknu'
pol zagledam rdeče polkne
si poprav'm hlače, zokne.

Že stojim na prvem klinu,
ko mrzel pirš me je prekinu!
Kaj pa zdej je to bilo?
Na glavo zlil' so mi vodo!

Se še okn' zdej odpre
čudna faca dol me zre
joj, prejoj nesrečen jaz,
tole ni ta prav obraz!

In hiša tudi ni ta prava
šmentana je ta zmešnjava.
Hitro lojtro snamem dol
in razgledam se še mal' okol.

Tam naprej en mičk'n stran
ta prav stoji ljubezni hram.
ko končno pridem jest do tje
svit na vzhodu se uzre!

Petelin prav na moč zapoje,
konec dons je štor'je moje.
Bom mogu še mal potrpet,
da vidu modrc bom odpet.

:-)


 


 

Andrej46

Komentiranje je zaprto!

Andrej46
Napisal/a: Andrej46

Pesmi

  • 23. 03. 2012 ob 23:13
  • Prebrano 530 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 35.8
  • Število ocen: 1

Zastavica