Od prvega diha, koraka, besede,

lovila sem ravnotežje na tratah teh,

zlatih poljanah neskončnih poti.

Z mamo lovili sva metulje na prelepih cvetovih…

Iskala sem čričke v drobcenih luknjah v zemlji.

Preskakovala potok na poti v šolo,

In v najstniških letih sedela na klopi v parku,

in mislila le nanj…ki še opazil me ni….

A življenje teče, zavija, poti drugam utira,

v tujino, kjer se nikoli nisem lovila,

kjer nikoli nisem vonjala trav,

kjer zemlje ne poznam, in lukenj s črički,

Za nobenim drevesom tem nisem se skrila.

A pojdem, prav tja, kjer nihče me ne pozna,

Kjer jezik drug govorijo,

kjer morda drugačnim se vicem smejijo,

kjer bom tujka, z domačini govorila,

s spomini se borila...

Na vse korake, ki brezskrbne sem na slovenski zlati zemlji naredila…doma…

Kjer prihodnosti več ni, za mlade ljudi.

Kjer se jemlje, malo daje,

in to boli, da si boš kot tujec iskal prijaznejše poti.

Slovenija, prelepa si,

a vzgojila si prepokvarjene ljudi.

Barby