tisto zimsko jutro, ko sem se vračal iz nočne izmene, je pihal jugo
med drevoredi tvojih hiš
za svinčenimi zavesami hrepenenja sem iskal okno upanja
kjer prebiva tvoj nasmeh
zaman sem gazil za tvojimi stopinjami vse do polarnega kroga
kjer je veter zavijal med podrtimi kozolci
kjer si sedela zamišljena v belem vlaku
in gledala mimo
medtem ko so me sneženi možje z obrazi tvojega svežega ljubimca
neusmiljeno obmetavali s kepami sena
in kislimi pomarančami
... je pihal je jugo
a imaš en je preveč?
jeah, pa res, ampak ... kaj pa če bi ga kar pustil?
Ta mi je pa lepa! LP
o, hvala, me veseli.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!