Sklenjene dlani
Bezgov grm diši v večer,
zrele trave sipljejo srebrno seme,
razkošno rastje vzbuja mi nemir,
večer odnaša me v drsenje.
V svetišču sanj s seboj objeta,
skozi dlani molitev mi mezi.
Čutim, slišim tvoja krila,
kot bi v zraku šelestela svila.
Kdo je z menoj in kdo ob meni?
Midva sva. Ne morem te prikriti.
Se bova kdaj prenehala loviti?
Vem kdo si.
Ti.
Vsak dan začutijo te moje sklenjene dlani.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena
- 19. 06. 2008 ob 14:46
- Prebrano 617 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 184
- Število ocen: 9
