Ne pričakuj od mene,
Da bom ostala.
Si kdaj že erinijo udomačil?
Ti je kdaj posteljo postlala?
Niti človeška ribica
V buči ne preživi;
Od svetlobe tega sveta
Jo bolijo oči.

Ne pričakuj! Misliš,
Da nisem čakala?!
Kdo te je v sleherno jutro
Nežno povabil? Dan?
Narobe! To je bila vendar
Moja dlan!
Kdo je pozabil na majske trate
In bil v mrzli zimi tukaj zate?

Ne pričakuj! Igralec,
Ki igro dobro igra,
Jo v samem vrhu konča.
Jaz sem jo nadaljevala.
Jaz sem ostala.

Ne pričakuj! Mati,
Ki je tebe rodila,
Da bi bila spovila!

Ne pričakuj! Tudi jaz
Se znam smejati v obraz,
Znam biti hudobna
In zlobna,
In znam prenesti poraz.

In ne priplazi se k meni,
Kadar bodo zbledeli
Vsi enonočni objemi,
Ki so te vzeli.
Ne pričakuj, ne verjemi!
Ne bo me več tu.
Pravzaprav sem že zdavnaj odšla.
Ničesar več mi ne moreš dati,
In jaz bi ne smela nikdar
Ničesar pričakovati.

Aleksandra Kocmut - Kerstin