Opazuješ sliko nekega umetnika

Vidiš samo naslikane črte

Nekaj črno belih pack na platnu

Podpisa niti prebrati ne znaš

In razmišljaš o potezah čopiča

Črta se dviguje vse do okvirja

Prekine jo navidezna idila platna

Potem pa spet nadaljuje pot

V kotu je nekaj sivine

Kot nekakšen zmeden oblak

Na dnu se pase pika

Ob robovih pa pleše bela smet

Kje so živahne barve

O čem je razmišljal takrat

Zakaj je prekril poteze obraza

Na stolu zamišljeno zreš v prazen portret

Matej_Krusic