Ozrla se je še enkrat vase, zadnjič…

Želela je, da ji očistim rano - razkljuvano srce,

zdaj ko ni več golobov,

da bi stražili v deviško beli.

S težko glavo sem odkimal ravno takrat,

ko je veter s prgišča trosil solze.

In vztrepetala je kot bilka, nemočno.

Čeprav je dolg izdih še vedno odmeval iz sten,

je odšla na pot sama, brez vdiha.

Iskreno sem jo pogledal, zadnjič…

Še močneje sem jo stisnil k sebi,

a imela je svojo pot.

Kljub temu da sem jo držal močno,

je prav počasi izginila v tišino.

In tako je umrla pesem…

apndan