Vrži polena na ogenj,

v kaminu, v tej najini sobi.

Naj izgubijo sence se v mraku,

zaplešejo iskre v novi svetlobi.

Stopijo na oknih se rože ledene,

zalijejo vrtnice sveže.

Naj zavrtijo se, zaplešejo ples

v barvi svetlo zelene.

Jaz občepela v kotu sem,

pajčevina nad mano se zvija.

Ne zmorem koraka, onemela sem,

postala mi tuja je dvojina.

Zato vrzi ti polena na ogenj,

preženi iz srca mi mraz.

Naj bo to najina zmaga,

naj ne postane poraz.

Evelina