Vse te besede, ki bruhajo

iz mene niso moje.

Pokoravam se, ne pišem sama

scenarija svojih sanj.

Položene v moj spanec  kažejo

pot. Obsojena zaradi hoje po nji

ne skrivam bosih nog. Vroča kri

priteče iz žuljev, prečiščenih v blatu.

Dlani obračam proti soncu,

začrtani so postanki, ne krivi mene.

Kako naj vem, kje se pot konča, kako

veš ti, ki si le glas?

Vse preveč  jih posega v veliki

načrt. Jaz se prepuščam in sprejemam.

Čemu torej vislice, če ne dam duše?

poljanka