Ljudje, povem vam, nisem plul v daljine,

jemaje sol le, kruh in vodo s sabo,

- urok, prekletstva plod, pretečo vabo,

buteljčno utesnjeni strah -, da gine

epifora dvojine mojih skušenj

zgolj kratek čas popotne palce hoje,

enkratno, le da spet prvotne boje

nerad, a v to primoran, ne-navdušen

bojujem proti starobitni znanki,

opek ne zmanjka za raztreščit stekla,

morilec njen vesel bi gledal v zanki

žlehtnobo njeno nezvestobe pekla;

ekstazo odrešitve v odposlanki

- ljubezni - čakal, žel, nekoč bom, dekla!

Žiga Lovšin - Lothlorien