Tistega dremavega januarskega dne 

sem se zatrkljal pod oblačno stran neba

in ti si obvisel na obrobju jasnine,

da je še morje pod oranžno tančico

prestrašeno zaječalo

in so ciprese skamenele v grozi.

V zmedenosti sem kot že nekajkrat

pozabil zavreti ustnice

na tvojem razcvetelem popku

in vsrkati tvoje božansko obličje

za srečno popotnico.

Saj vem, da si mi odpustil

kot že tolikokrat poprej,

ko sem se moral preleviti v nemo senco,

ujeto nekje med barakami okostnjakov

in žičnato ogrado pod električno napetostjo.

Ko sem moral ponovno

podoživljati čas brez skorje kruha,

dušiti strah ob prividih človeških zveri,

zadrževati žolč ob njihovi sprevrženosti

in ostajati priseben tudi,

ko se med občinstvom razleze 

hlipanje redkih preživelih posameznikov,

s katerimi mi igralci kujemo

neko nevidno tovariško vez.

V ranem jutru, ki je že drhtelo v kavi,

sem ti še ves pretresen stisnil v dlani

par vejic brneče brnistre

in svoje opustošeno srce,

pripeto na rožnat trikotnik. 

Marko Skok - Mezopotamsky