Smejal bi se, ne bi vrjel...
Zamahnil bi z roko
in nato odšel naprej.
Ne bi se vprašal zakaj stojim na mestu,
zakaj se oklepam sanj, upov, čustev,
ki so zate del preteklosti.
Ne bi opazil,
da je moj smeh postal drugačen,
da so moje roke izgubile občutek za nežnost.
Smejem se,
ko me ljudje zapuščajo,
saj so mi izsušili oči.
Stegovala sem roke v pozdrav,
a jim je toplino odvzel veter,
nihče drug je ni želel sprejeti.
Mogoče bom čakala večno,
mogoče me boš zopet najdel ti,
ali pa se bom izgubila v objemu drugega... 

Snowflake.*