Ne, meni res ni bil usojen zlati začetek,
še manj me čaka bronasti konec.
Toda pel sem vedno kot nekdo, ki se svojega
glasu sramuje. Zato sem, ob vseh
svojih polomijah, na skrivaj v duši zardel
in pridno sežigal vse tiste pesmi,
za katere se je uredništvo odločilo,
da niso poezija. Kaj pa sploh je poezija?
Za to vprašanje se, hvala bogu,
ne čutim poklicanega.
Srečen sem že, če lahko kot kakšen
ptič Feniks izpolnjujem ukaz narave
in se upepeljujem, vse do vaše
ponovne objave.

Matej Krevs