Michelangelo

Pogovarjanje s tišino povzroči neznosni
hrup v notranjih globelih.
Skoki v prepad niso usodni.
Vzgonski veter se je spoprijateljil
z mojo težo. Orel mi je odstopil
delček svojega domovanja.
Izkljuvana jetra ne povzročajo več bolečine
in okovi se raztezajo v neskončnost.
Kamne objemam z vsemi lovkami. V skali
utripajo žile mojega telesa.
Kamnosek me drobi košček
za koščkom, da ne preseka aorte.
Jadram nad njim in vpijam vonj znojnih kapelj, ki padajo
na dleto združujoč se v kamnu z mojo krvjo.
Moj Michelangelo. Na truplu si se učil klesati moje oblike.
Podedovala sem tvojo ljubezen do kamna,
do bele hladne gmote sredi razžarjene puščave.
Ritmično udarjanje obme me vzdiguje na valove
boleče ekstaze. Ko odložiš orodje, da pogladiš
svoje delo s hrapavostjo svojih žuljev, se spremenim
v goro, v živ vulkan. Potresavam s celo zemeljsko oblo in
izbruh življenske tekočine uniči vse, kar bi lahko
odvrnilo tvoje roke od mene.
Moj Michelangelo. Žalosten si.
Tvoje delo je končano.

poljanka

ajda

Poslano:
29. 01. 2012 ob 17:50

Pozdrav

toliko je vsega v tej pesmi, da težko sestavim celoto. Ne vem, morda se samo meni zdi, da sta v tej pesmi dve pesmi? Do kamnov ena, naprej pa druga. Nekako mi ne gre ta prvi del skupaj z drugim. Kakorkoli že, včasih pesem ne da tisto, kar bralec išče. Ne govorim o tem, da bi bila pesem slaba, nedodelana ali kaj podobnega, so besede, ki štrlijo iz poprečnosti, super povezave, a kot sem zapisala, prvi del pesmi obvisi nekje v razmišljanju in ne diha z ostalim delom.

Verjami, moj namen ni minirati napisano, a morala sem, tako sem čutila.

Pa brez zamere!
lp, ajda

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

poljanka
Napisal/a: poljanka

Pesmi

  • 29. 01. 2012 ob 16:51
  • Prebrano 924 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 195.3
  • Število ocen: 4

Zastavica