Prepuščam se besedam, čeravno
nekateri prisegajo na sveto prečiščenost.
Lahko je zapirati oči v mehkem
naslonjaču in vedeti čigav je stisk rok.
Slovo razpara prsi in jih krsti z solzami,
da v novi brazdi vzklije spomin.
Včasih so le zmaji bruhali ogenj, zdaj
ognjeni zublji požirajo moje zarodke.
Ne prepoznam se v množici, da bi lahko
odvrgla uniformo in malicala s teboj.
Šivi se prepredajo z mojimi žilami, ti predeš
pajčevino preozko, da bi ujel mojo
frfotavost. Blagor metuljem, ki zjutraj
sedajo na tvoje ude, da skupaj nazdravite
s čašo rose. Moja krila niso mehka ne pisana.
Smog otresam s perja, da še bolj sivim v
tvojo brezmadežno belino.

 

poljanka