V izbi vse tiho je bilo, tesnobno.
Kosili so molče, brez gospodarja.
Vsak v svojo smer strmel je in preudarjal,
kako to vzdušje bi končal turobno.

Povesila je mati k tlom žalobno
svoje utrujene oči, pretvarjal
se je bratec, da molk mu odgovarja,
a sestra se držala je puščobno.

Le tujec-sin sedel je mirno, togo,
oblečen v črno kot bi bil s pogreba;
v tujini je pokopal želje vroče,

mladost zavozil je in čast imena,
domov se vrnil duše parajoče
in motnih je oči, a vdan v usodo.

opomba: naslov - znana slovenska realistična slika iz 19. stoletja

Matej Krevs