stopa izza vogala

samotne uličice

tema lega k nogi

zapre se v senco luči

in obda sij

najsvetlejše svetlobe

ta zatemni rjoveče oči

slepa srca

varajo

Jetniki naslade.

tisočere igle

pikajo

sramotno brazdo

nikogaršnje zemlje

veter odnaša

težak 

plašč

razkrije lahkotno

rdečico

brez obraza

raztrgana zastava

tiho kliče

z izgubljene zemlje

ko se telo ukloni

vulkani bruhajo

in razgaljeno bitje noči

se znova zavije

v temo

neonskih luči

Evelyn