Zlom, vzdih vode globok, kot sen.
Drhteči listi vrb, solze zraka, veter, pretresen in objokan.
A skrivnostno onemi beli glas, divje srce,
ki se je ujelo v noč, prisluškuje daljni reki;
kristalni beg angela...

A višje zgoraj: zvezde, še samotnejše od bogov,
srebrne tožbe luči, izginuli miti, romance, balade, utrinki ...
Vse te pradavne muke, ki nikomur ne prizanašajo
s svojo zimzeleno glasbo, z ledenimi zvoki,
ki parajo upanje, nastavljajo zanke v zahrbtni zrak,
s svojo veličino šivajo prisilne jopiče ljubosumja
za razgaljene torze naših nepomembnih dni.
(Zaman jih v snu prosiš milosti, zaman vzdihuješ
v samopomiljevanju).

Toda iz teh deviških krikov sežeta v eno samo snežno bol;
molitev, ki se na slepo zagnja v gluho praznino.
Temno so jo uslišali zeleni bregovi; neznosna prostost.
(Ne, Ofelija, ni je mogoče vzdržati, te trpke žare ljubezni.)
In tam, pred našimi umirajočimi, v sinjino uprtimi očmi,
kot zmeraj navzoča nikogaršnja šala:
Nebo je brezno v modri duši.

Neubranljiva odsotnost; zapustiti vse, sanje in spomine,
se spustiti po spiralnih stopnicah sna
v pozabo, v pozabo...

Matej Krevs