Loviva besede,
ki so premočene sfrčale
čez razgrizene ustnice,
še preden sva jih utegnila vprašati zakaj.
Zasukava se na peti,
z dolgimi koraki odideva
vsak v svoj hlad.
Z mezincem lahko podreva mostove
in se utopiva v velikih očeh strahu,
napolnjenih z obupom.
Ali pa dvigneva dlani s popoldanske svetlobe
in spet osvetliva temno patino bližine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!