Outhere we is stoned immaculate. (The Doors)


Zvečer donijo stene naše hiše od božje glave - smejimo se v smrtni grozi.
Na stopnišču se zvijajo trebuhi podnajemnikov; tako votlih in neumnih
zvokov še niso slišali. Spimo v zidovih, skriti za omarami otroštva, kjer
smo prejokali svojo šepetajočo mladost v tihem, popoldanskem mraku,
skrčeni kot v maternici. Sanjamo brez zlobe, z odprtimi usti. Dolg, škri-
pajoč zvok starih in težkih hrastovih vrat, ki ga poznamo le iz pravljic,
se oglaša iz teh sanj. Vstopamo v ledeno dvorano kristalnih lestencev,
srčastih oblik, odsevajočih solze na naša potna čela. Iz mraka prihaja du-
najski valček, ki lomi ledene plošče pod nogami, kjer spodaj rjovi že ti-
soč let uklenjena zver, obsojena na dosmrtno ječo.Trganje v kosteh zara-
di prehlajenih žar in nahodnih kenotafov, staro, jetično rdeče pogrkava-
nje zahajajočih sonc, njihovih ostrih in zajetnih pljunkov v večno masten
predpasnik morja...
(Nenadoma je hreščanje te zaprašene, klasične plošče zamrlo). Buljimo v
sivo vsakdanjost, budni, (že spet!), naše avdio/video glave so očiščene, la-
hko nas preiskusite, zdaj smo brez šuma.

Matej Krevs