Potuje v globoko notranjost
samega sebe,
kjer ni ničesar, samo besede.
Tam, globoko
v notranjosti telesa se um
zamegli, vidi deveta nebesa.

Pretaka se, teče, kotali-
vse le v njeni glavi...

Drugačna je, to ve.
A poskusiti ne sme!
Bo tvegala, ali ne?
Kmalu se vsega zave...

Nič je tako ničen in
prazen, ker v njem ničesar ni,
niti trohice prsti,
a spet vse le v njeni glavi, ko um se zamegli.

Svet je zanjo prostrano vesolje,
neskončno, dolgo, široko...
Z vsakim korakom se razteza,
da jo kar boli,
zakriči!

A iz nje pride prazen nič,
ker to namreč tudi sama je- popoln nič.
Ustraši se sreče.
Teče, teče daleč,
daleč po dolgem tunelu,
kjer na koncu jo čaka bela luč odrešitve.

Zaspi...
Zaspi in sanja dolge,
neskončne sanje.
Z nasmehom na ustnicah,
še danes vrjame vanje.

M.M.