Ne peti
rjoveti
bi morali
v teh dneh
poeti.*


Kolikokrat, o kolikokrat
se mi vzbudi tisti
čut, prevzame me do obisti,
tisti nevidni notranji obrat.
Tolikokrat, o tolikokrat
ljudje ne vedo kaj si želeti
– domovino Slovenijo ali tujo za svojo imeti.
Nikoli, nikoli si nisem drugega želela,
edina beseda »pisati« me je prevzela - -
ne peti.

Pevec, če verjameš ali ne,
tvoja pesem res kocine »gor« podrži,
vendar beseda s pravim duhom pridiši.
Kakor tvoja,
tako moja,
naša dežela, riše nama poti za živeti,
nje narava budi umetnost poezije, daje nam cveteti!
Nama, pevec, domišljija reže meje,
naj bo nama vodilo, ki širi veje –
rjoveti!

Kadar se okrog človeka hudo godi,
poskušaj to v glas ulovit,
melodijo tvojo takoj v cenzuro dajo umit,
poglej vendar vojaka na fronti – kako trpi!
Beri resničnost najine umetnije, naokoli se ozri!
V boju se ne bere, tam se bori,
tamkaj odločitve ni –
grebsti se za boj proti od dobrega v slabo ločitev
ceniti njegovo trpko odločitev –
bi morali.

V njegove oči zreti,
bedeti ob njegovih pisarijah,
igrati v bednih nočnih mu sanjarijah.
Ali samo za njim hiteti,
po njegovi ljubezni do zemlje hrepeneti,
biti v njegovih pesmih mu edina v nočeh,
videti mu valove krvi v očeh.
Ali le biti z črko pod njegovimi koleni,
biti in obstati tam v bedi želeni
v teh dneh … po njem

Da bi nas vse
vzdignilo
na naše gore vrh povzdignilo –
da bi zavzdihnili – lažje je
z bajoneti v noči je
moral zdigati jim moralo, nam pa grad graditi za živeti
in še enkrat stokrat za to stvar bi tudi jaz upala umreti!
Zanj, za nas, za njih po-
-polnih sanj, oni so
poeti!

*Karel Destovnik - Kajuh

Gabi