Na postelji je rjuha zvita kot možgani,

svetlobe - sence premišljujejo na njej.

Čez dan, ko sonce sije skozi okna,

čez noč pa jokajo, ko gre za hrib.

Takrat spet vstane zlobni duh

pod posteljnino zvestega miru,

neizmerno črn, zločinsko zrel

za kršitev proti lastnemu obstoju.

In ta zločin kar traja, dokler nad jutrom

sonce ne razsvetli razum -

simbolična dobrote luč

pretrga vez vampirskih zob in ust!

Matej Krevs