Skoraj leto že je naokrog,

a vendar slutil sem, da spet se vrne

ta stih in ves ztiran trpki jok,

ki skrival se je kot nevidne solze.

Naj plane na papir mi čustvo

in vstane iz srca mi glas zaspan,

o, rad bi vam kot Orfej očaral dušo,

skrbi bi pozabili, ki ji povzroča čas bolan.

Ves svet bi bil le sinja krogla,

ki se na moji mizi žalostno praši,

rad živel bi, a ne kot toga

mrtva stvar, kot ogenj, ki temo plaši.

Ne vem kaj hoče meni še življenje,

saj v istem znova se več ne rodim,

če izostriš pogled, jasneje

vidiš, da vse izginja v pepel in dim.

Matej Krevs