Zašel si v labirint zrcal. In dlje, ko greš
bolj in bolj postaja tvoja usoda
popačena in spolzka. Sam si in ne veš -
je to samo sen ali neka blodnja,
dokler ves zgrožen ne spoznaš, da ni nikjer
izhoda. Ujet si. Zdaj veš, da je vse res.
Izgubljaš se v krogih, ker nobena smer
ni prava, pogubljen si - kamorkoli greš.
Že misel na pobeg je iluzija.
Obsojen si na večno tavanje in čas
je tvoj krvnik in tvoja giljotina,
ki ti nekoč povezne kuto čez obraz.
Ne skušaj se rešiti, nič se ne trudi,
ti sam si labirint, speljan v smrt, k pogubi!
Poslano:
27. 01. 2012 ob 13:20
Spremenjeno:
27. 01. 2012 ob 16:41
Matej , večkrat prebiram te tvoje sonete, pa se mi včasih zdi, kot da ne veš kaj je sonet. Sonet ni le pesem, ki naj bi imela dve kvartini in dve tercini, pa mogoče še enajst zlogov, sonet je tudi metrično določena pesem v določeni stopici (včasih je bil to izključno jam, toda ga je že Kette osvobodil te stopice in uporabil tudi druge, toda še vedo dosledne, ki ne dopušča stopice svobodnega verza).. Mogoče pa hočeš uvesti neki nov sonet. Glej v kvartinah, se mi zdi, kot bi hotel imeti oklepajočo rimo a b b a a b b a, pa se ti ta stvar skoraj vedno sprevrže v asonanco. Nič narobe ni z asonanco, ampak ta je bolj značila za romanco in ne za sonet. Tudi Lorca jo je uporabljav, toda vedno le v romancah. Imam pa občutek, da z malo truda, bi tudi sonete lahko napisal tako kot veliki mojstri te oblike. V vsebino se ne bom spuščal.
Pa brez zamera. To je le moje mnenje. Lp, valjo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!