Ustvarjena mi je podoba, taka,

kot si jo Ti imel. Ranljiv sem. Srečen,

ko čutim, da se v meni kri pretaka.

A že naravno vem, da nisem večen.

Jaz vem, da sem od nekdaj duši v breme.

Utrujam se. In staram. Bol trpim.

A tudi masturbiram. In ko spim,

sem tempelj, da moj duh ne vidi teme.

In vem, pripravljen bom, ko mi boš vzel

svetlobo. A ne bom nikdar strohnel!

Ko bom leseno ležal pod drevesom,

bom hrana vsem živalim in rastoči

zeleni travi ... In ko ne bom več z mesom,

s kostmi bom čakal, da me čas izloči.

(simon)