Kazalci stojijo, zdaj gredo naprej,

zvok pada, prostor oglaša se plehko

in kot opomin nagovarja mehko,

da ustavim slednji trenutek še prej

preden tu odpade že zadnji list z vej,

preden mi skoz golo koščeno telo,

predre kot žarek, ki sveti v temo,

čas večne mirnosti, brezčuten, brez mej;

ah sam sem, ah svet zapuščen in po tej

poti gre usoda prekleta samo -

izgubljen tujec v tujini - nekdo,

o, jaz najbrž razpet nemočno ob njej,

kot zrak, ki je ujet v modro nebo,

ah, skritih besed pa ne reče pero!

Matej Krevs