Na moji mizi sinja krogla se praši,

to je svet - mini globus, glej, kdo na njemu ždi -

Muha! Zamišljen opazujem jo, kako je,

hecno, večja od Slovenije! a vmes nekdo je

vstopil v sobo, ah, mati, seveda, glej s cunjo že briše

mi prah ravno s te mizo in  globus, ki zdaj

šele svoje celine in morja bolj jasno izriše,

da je Evropa spet zasijala kakor nekdaj.

In se sprašujem, (naivno morda), pač, kot otrok,

če je  kje v tem širnem vesolju tak velikan,

ki ves prah in nesnago tega sveta odpihne proč,

kot jo z globusa je pravkar materina dlan?

Matej Krevs