Odprla sem težka vrata,

stopila v pritličje,

na steni nekaj kipov,

ja kar lepi so bili,

umetnine pač,

bilo je dvigalo,

stopila sem noter,

ne vem,

ali sem pritisnila kakšen gumb,

začelo se je dvigati,

roke so se mi tresle,

imela sem potno čelo,

čakala sem,

dvigalo se je dvigalo počasi,

počasi,

počasi,

potem se je ustavilo,

na vrhu nebotičnika,

sredi ljubljane,

stopila sem iz dvigala,

se znašla v kavarni,

šla na teraso,

pogledala dol,

na mravlje in hrošče,

dol se bom vrgla,

dol bom zletela,

saj sem angel,

saj imam krila,

a pred tem,

sem še nekaj spila,

nekaj močnega za korajžo,

pogledala sem dol,

v globino,

na ulico,

tja dol bom šla,

angel,

a potem...

potem me je zmanjkalo,

toplo je bilo,

v ustih sladko,

res zelo lepo,

potem,

sem se prebudila,

oblečena v prisilni jopič,

zarjovela sem,

se zadrla,

kaj je,

stari,

mi boš dal še en antidepresiv,

ja, ja, nežika,

pa še uspavala boš dobila,

skoraj si se ubila,

skoraj si z nebotičnika skočila,

zakaj si to storila,

pa še nekaj mi povej,

zakaj hudiča jemlješ mamila,

no,

bodi tako pridna...,

mi boš obljubila,

da tega nikdar več ne boš storila,

še eno injekcijo boš dobila,

potem pa spat,

jaz pa grem popit kavo,

no,

ti jo kar pij,

čeden dečko si,

imaš lepo postavo,

pa primi se za svojo butasto glavo,

pa zapomni si,

ko bom prišla iz blaznice,

bom skočila v savo,

si razbila glavo,

tooooo,

bravo.....

Neža Matjaževič