Moj šal je vijoličast

s filigranskim srebrom

tankočutno vulgari

okrog vratu

…

bilo je včeraj,

okoli mize, na mizi

še eno praznično

družinsko

kosilo večeri

slavje zvrhano hiš

glavoboli

krohotavih

nečakov, zetov,

bratov, njihovih

prijateljev

potem

šu-šu

ha-ha

ja-ja

med nami ženami

…

in samota

…

ker

tista že dva dni

visi mrtva

v mojih očeh

z nadbolečino

je izpustila

belo žico

daljnovodu

s svojim šalom

je metuljev zamah krila

čvrsto razvozlala

vozel

dveh ulic stran od moje

nisem poznala

toda od nekod in neprestano

se spominjam

kje sem

videla njeno predvečerje

z gumbom mraka 

se mi              

zaprto bliska              

nimam zraka

…

gledam

kar tako

si bom kupila šal

preprostih barv

z bleščeče svetlečimi

nitkami tkanja

(pravijo, da ji je ime karolina,

keri, in to je vse,

kar ji je še ostalo od  filma)

breza