Gledam ga,

črn je,

prašen,

star,

stopim do njega,

pritisnem gumb,

zasveti se zelena lučka,

zasliši se šum,

nekaj zaropota,

potem se slika razjasni,

črnobela slika,

teve dnevnik,

pa vreme,

pa športna napoved,

pa oglasi,

za pasjo hrano,

za pasje sranje,

za kinder čokolado,

za dedka mraza,

z zanemarjeno brado,

ki se naliva s kokakolo,

noben pa ne ve,

da je malo prej spohal eno đolo,

potem pa uroš slak,

s kravato,

zoprni glas,

pa erjavec,

pa janša,

mogoče še janković,

ne, ne,

tega ne bo,

jedel je pokvarjeno meso,

zdaj mu je v trebuhu slabo,

teve ekran,

potem zadremljem,

sanjam,

mostovi,

hidak,

magyar,

isztvan,

sami problemi,

zbudim se,

polnočni klub,

cela ljubljana,

televizor crkne,

postane mi vroče v faco,

v mojem razpoloženju pride do preobrata,

prižgem si cigareto,

počasi kadim,

ker sem živčna,

kadim do filtra,

potem ugasnem v pepelnik,

pepelnik,

s katerim požegnam teve ekran,

razbijem ga,

ha, ha,

ura je že polnoči,

odprem okno,

da se malo ohladi,

a potem,

od nekod zasmrdi,

pomanem si oči,

slišim #QQQ#,

ki mi nežno zašepeta:

"Nežika, zdaj pa kar lepo zaspi!"

Neža Matjaževič