Nekoč, ko je potok zaslišal orfejev spev
mu je zastalo srce. In drevje, pesek,
trs, divjad - ves log obstal je in se tresel.
Tako ganljivo je takrat ta pevec pel...

Ko pa enkrat iz gozdov v svet ga stresel
je stari Fobos skoz temačno, gnusno cev,
ko se mu je krog ust nabrala plesen
in rja v oči, mu glas je potemnel.

Zdaj zlovešče se razlega do neba
njegov peklenski spev in kakor goba
se vzdiguje nad oblaki mu podoba;

kdor ga je videl, ta je oslepel in ta,
ki ga je slišal, ta je oglušel in kdor
ga je zaznal se je spremenil v stvor!

Matej Krevs