Kaj res ni dano mi, o morje,
da letos te spet vidim končno,
da v tvojo zaveslam neskončnost,
z rokami v prsi ti zaorjem?

Ne bom ti več gladil te kodre,
ki veter ti jih kuštra vneto,
da peniš se pod njim prevzetno,
valove ženeš k nebu bodre?

Ah, koliko pač človek zmore
prenesti muk, gorja pod soncem,
še preden smrt s poslednjim zvoncem
pospremi ga tja v rajske dvore?

Vseeno! Ti daleč si, a jaz
ostal sem tu, v tem strašnem mestu
in vem, da boš na svojem mestu
še takrat, ko bom ob glas in čas...

Matej Krevs