Brezmejnost te realnosti sveta

me vzame, ko zaprem oči. Spomine

odrinem za spomin, in le morda

se spomnim kaj, dokler še to ne mine …

in grem na kavico najprej na Luno

in Mars, na Venero okušat vino,

Saturn grem v barviti krožni kino,

počivat na Evropo, grem v komuno

brezčasnih svobodnjakov, si privoščim

razgled na Jupiter ... Ko se umikam,

se ustavim še pri njej, ki rad ji voščim

s poljubom potovanje, da obstanem

sred' gozda – ateljeja, kjer pomočim

v barvo čopiče ter končno slikam!

(simon)